Najino pohajkovanje

V vasi Veliko Ubeljsko imamo prijatelje.  Z njimi smo se dogovorili, da bomo v bližini njihove hiše lahko pustili svoje jeklene konjičke.

Pot nas je naprej  vodila mimo nekaj hiš v smeri PGD Veliko Ubeljsko. A le do križišča kjer smo zavili levo. Opazili smo prve planinske markacije, ki so nas usmerili "naravnost" na cesto, ki se je vzpenjala nad vas. Na koncu vasi smo nadaljevali desno mimo vodohrana na makadamsko cesto, ki se je v nadaljevanju prečno vzpenjala skozi gozd. Nekaj minut višje smo prispeli na nekakšno obračališče. Markirana pot vodi proti Vojkovi koči in zavije levo na vzpenjajoč se kolovoz, mi pa smo nadaljevali naravnost po zložnem in v nadaljevanju ne več markiranem kolovozu. Ko se je gozd nekoliko razredčil oz. večinoma iglasti gozd je zamenjal za mešani gozd, se je pot položila in postala bolj zaraščena. Hodili smo po lepo sledljivi, a občasno bolj zaraščeni poti, nato smo se priključili na markirano pot, ki vodi iz vasi Strane proti Nanosu in kjer smo zavili levo.

Sprva nas je pot vodila po dokaj zložnem in precej kamnitem kolovozu. Kolovoz je kaj hitro postal kar precej strm. Mi smo mu na nekaj manjših razpotjih sledili tako kakor so nas usmerjale markacije dokler nismo prišli do razpotja, kjer smo nadaljevali desno v smeri cerkvice sv. Brica, kjer smo imeli postanek. Od cerkvice smo se vrnili do razpotja in nadaljevali v smeri Nanosa. Pot se je naprej  prečno vzpenjala preko bolj strmega pobočja, s katerega se je nam skozi krošnje dreves odpiralo nekaj razgleda. Z odprtimi usti in z velikim občudovanjem smo si ogledovali ponujeni razgled. Nadaljevali smo v smeri Nanosa. Vse skozi je pot bila dobro označena in ni bilo možnosti da bi zatavali.

Ko smo dosegli rob dolinice smo zavili levo in pot nadaljevali čez zaraščene "travnike". Sledilo je še nekaj minut hoje skozi gozd, nato pa smo stopili na lepo travnato ravnico v bližini Vojkove koče. Veselje je bilo kratkotrajno. Skrbelo nas je, ko se je ravno na Nanosu nebo zapiralo v temačno sivo odejo. Vzeli smo pot pod noge in se vračali po drugi strani. Še prej smo skočili še na vrh, kjer nas je vse objel stric veter. Ko smo sestopali po strmem pobočju nas je ujel močan dežni tuš. Nič dobrega ni bilo za nas, ker smo se zavedali, da je strma pot premočena in idealna za lomljenje kosti. Imeli smo nekaj padcev in zdrsov. K sreči ni bil nihče poškodovan. Smo pa bili premočeni. Kljub temu, da smo imeli »nepremočljive« dodatke. Pardon. Hlače smo imeli premočene.

Kastelec