Najino pohajkovanje

Od doma se odpeljeva v Kamniško Bistrico, vse do planinskega doma v Kamniški Bistrici, kjer z vožnjo nadaljujeva po gozdni cesti,

ki naju višje pripelje do križišča. Nadaljujeva naravnost (desno Jermanca, izhodišče za Kamniško sedlo), mimo Žagane peči do parkirišča pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. Imela sva neverjetno srečo. Ne samo midva. Temveč vsi, ki smo jeklene konjičke pustili na parkirišču. Verjetno sva znak o prepovedi vožnje do obmejnega parkirišča spregledala. Avto bi morala pustiti pri domu. Sama pot bi bila daljša za eno uro.

S parkirišča pri tovorni žičnici se usmeriva na peš pot v smeri Kokrskega sedla, kjer se začne pot strmeje vzpenjati. Višje gozd postane nekoliko redkejši in nama se odpre nekaj razgleda na okoliške vrhove. Pot se še naprej strmo vzpenja, ter naju pripelje do dveh zaporednih jeklenic (v suhem povsem nezahtevno) in prideva do prijetnega počivališča s klopco.

Od počivališča se pot vrne v strnjen gozd, kjer za krajši čas strmina popusti. Prečiva graben in prideva na plazovita pobočja pod Kokrskim sedlom. Začneva se strmo vzpenjati po večinoma kamnitem pobočju. Naporna pot (zaradi grušča), naju le pripelje do Cojzove koče na Kokrskem sedlu kjer naju preseneti kar močan hladen veter. Vstopiva v kočo in si vzameva čas za kratek odmor. Ob izstopu iz koče se kaj hitro obrneva in vstopiva nazaj. Bilo je precej hladno. Preoblečeva se v druga oblačila, natakneva si rokavice in kreneva proti Grintovcu. A stric veter je začel s svojo igro, saj smo se morali (četica) upirati sunkom vetra. Po krajši strmini uspeva priti do označeno razpotje, kjer nadaljujeva naravnost v smeri Grintovca (rahlo desno Skuta). Po rahlem spustu naju pot pripelje v bolj raven svet. Nadaljujeva z prečnim vzpenjanjem proti Strehi Grintovca, kjer prideva na označeno razpotje in nadaljujeva rahlo desno v smeri Grintovca (naravnost Kočna).

Pot se nekaj časa vzpenja čez travnata pobočja. Postopoma preide v bolj kamnit svet, kjer strma pot pripelje na greben Grintovca, po katerem se vzpenjava. Bolj ko sva se vzpenjala, bolj sva občutila mraz. Nekoliko pod vrhom sva naletena na pomrznjena pobočja. Tej vse bolj razgledni poti slediva vse do vrha Grintovca, kjer sva bila nagrajena z močno hladno burjo s sunki. Kljub temu, da sva bila dobro oblečena, je naju prezeblo. Narediva par posnetkov in se vračava proti koči na Kokrskem sedlu, kjer se pogrejeva. Pogled skozi okno pokaže na nič kaj prijazne oblake. Odločiva se, da je bolje, da se vrneva še predno bi naju ujela ploha. Pri sestopanju sva tisti trenutek imela na razpolago praktično vse. Mraz, močan veter, dež, drsenje po razmočenem terenu, kar je nama podaljšalo čas pri sestopu. Do avta prideva praktično na pol suha in na pol mokra. Preoblečeva se in odpeljeva proti Dolenjski in kmalu naletiva na malo bolj prijazno vreme. Bila je prijetna izkušnja.

Kastelec