Najino pohajkovanje

V nedeljo dopoldan sva se odpeljala proti Trenti. Avto sva pustila na parkirnem prostoru pred Informacijskem centru Trenta. Po pridobljenih informacijah, je bilo parkirišče pri Zadnjici polno.

Iz Trente sva krenila v smeri Zadnjice. Po ogrevanju sva prišla do razpotja, kjer sva skrenila rahlo desno v smeri koče na Doliču in Zasavske koče na Prehodavcih. Levo je za Pogačnikov dom na Kriških podih. Nadaljevala sva pot mimo hiš in vikendov do naslednjega razpotja, kjer se v desno odcepi markirana pešpot za Prehodavce. Skrenila sva na zgornjo pot v smeri Doliča.  Razgledna in občasno prepadna pot je naju pripeljala do koče na Doliču. V spodnjem delu poti je bila temperatura primerna poletju. Pri koči pa sva se morala topleje obleči. Ohladilo se je in za povrh je še hladno pihalo. Od oskrbnika sva izvedela, da je na Triglavu prejšnji dan snežilo. Nisva se dala. Odločena sva bila, da v koči prespiva in naslednji dan povzpneva na Triglav. Noč je bila nemirna. Nisva imela pravega spanca. Jutro je bilo dokaj sveže. Večja nahrbtnika sva zamenjala z manjšima. Saj sva vzela samo najnujnejše. Bolj ko sva se vzpenjala v smeri Triglava, bolj je bilo hladneje. Za povrh je začelo pihati.  Po pol ure hoje od koče se je svet zravnal in pot ni več pridobivala na višini. Pred seboj sva lepo videla Triglav. Naprej sva hodila v smeri Triglava po podih, kjer je bila potrebna previdnost, da nisva stopila v kakšno luknjo. Prišla sva do razpotja, kjer se je nama priključila pot s Plemenic. Nadaljevala sva desno po melišču navzgor vse do stene, kjer se je  pot s pomočjo številnih varoval prečno povzpela in naju pripeljala pod Triglavsko škrbino. Povzpela sva se do škrbine in prišla na razpotje. Nadaljevala sva levo navzgor (naravnost navzdol Planika) po strmi, dobro zavarovani poti. Po nekaj minutah je strmina popustila.  Še nekaj minut vzpona po vršnem pobočju Triglava in prispeva na vrh.  Nebo čisto kot solza. Hlad sva čutila skoraj do kosti. Za povrh je pihalo. Samo nekaj fotk in odločila sva se za takojšnji povratek, dokler sva v rokah in nogah imela občutek toplote. Bolj ko sva se spuščala, manjši je bil mraz. Pri koči sva vzela večja nahrbtnika in se odpravila v dolino. Na sredini poti sva bila prisiljena zamenjati garderobo. Tisti pravi občutek, ko si na vrhu Triglava, se resnično ne da opisati.

Kastelec